skip to main content

SRECANJA V KRONOTOPU PREVODA

Kopczyk, Michal

Slavistična revija, 2012-04, Vol.60 (2), p.251 [Periódico revisado por pares]

Ljubljana: Slavisticno Drustvo Slovenije

Texto completo disponível

Citações Citado por
  • Título:
    SRECANJA V KRONOTOPU PREVODA
  • Autor: Kopczyk, Michal
  • Assuntos: Slovene
  • É parte de: Slavistična revija, 2012-04, Vol.60 (2), p.251
  • Descrição: Komunikacijsko perspektivo avtorica izpostavlja tudi v analizi poljskega in slovenskega prevoda Malega princa Antoina de Saint-Exupéryja, ko opaza vrsto bistvenih premikov pri konstruiranju podobe naslovnika (na primer v slovenskem prevodu Ivana Minattija ni jezikovnih znacilnosti, ki eksplicitno napeljujejo na filozofsko tradicijo. Krog naslovnikov romana se je tako zozal predvsem na otroke). Ko je govor o prevodu kot obliki komunikacije, spregovori avtorica o vprasanju tabuja. Zavest o tem, kaj je v kulturi prepovedano, prevajalca prisili v doloceno strategijo obnasanja. Ena od mogocih odlocitev, ki pa je iz eticnega vidika hkrati ena najbolj spornih, je poseganje v celovitost besedila. V prvem poglavju avtorica obravnava tudi teme, povezane z razumevanjem vloge prevajalca in razumevanjem prevoda kot pojava, podrejenega opisu in oceni iz perspektive r e t o r i k e . Med problemi, ki spadajo k temu podrocju, se avtorica obsirneje ukvarja s p s i h o l o s k i m i n s o c i o l o s k i m v i d i - k o m p r e v o d a , z a n t o l o g i j o kot specificnim prostorom in »orodjem« prevajalske strategije, literarnim k a n o n o m kot vrednoto in hkrati kot zavezo prevajalcu, ki ne bi smel pozabiti, da je avtorska intencionalnost nadrejena njegovi lastni osebnosti in osebnim preferencam. Avtorico zanimajo tudi dela, ki so izrazito zahtevna za prevajanje. Taksno delo je po njenem mnenju slovenski prevod Trans-Atlantika Witolda Gombrowicza, ki ga je opravil Niko Jez. Zaradi jezikovne narave dela, globoko zakoreninjenega v tradiciji poljske plemiske govorice, prevajalec ni imel na razpolago slogovne ustreznice v lastnem jeziku. Ohranitev pomenske in formalne originalnosti dela je bila v tem primeru odvisna od tega, ali bo prevajalcu uspelo najti slogovni priblizek - nasel ga je v pridigah Janeza Svetokriskega. Nic manjsi prevajalski izziv ni bil najti slovensko besedo, ki bi izrazila vse pomene, ki jih vsebuje poljski pojem »ojczyzna« (domovina). Vendar je prevod za avtorico obenem tudi »delo v gibanju« - to pa ji narekuje, da sleherno metodologijo obravnava kot dejavnik, ki mocno omejuje interpretacijo prevoda in je v bistvenem protislovju z »duhom casa« (10). Da bi se izognil nevarnostim, ki jih skriva zozenje perspektive, bi moral raziskovalec »preizkusati« razlicna orodja, spreminjati zorni kot in pri tem niti za hip pozabiti, da je specificni sistem, kakrsen je prevod - vkljucno z mnozico povezav, ki dolocajo njegovo mesto v sirsem kulturnem kontekstu - dinamicen in da zato nobena sodba ni dokoncna, saj jo bo prej ali slej omajal cas. V studiji, ki jo predstavljamo, se avtorica, ko zeli opisati omenjeni »sistem«, najpogosteje sklicuje na teorijo kronotopa in na filozofijo dialoga (kot jo je izdelal Mihail Bahtin). S pomocjo teh dveh teorij analizira izbrane pojave s podrocja siroko razumljenega prevodoslovja. Najprej prevod opazuje iz vidika ciljne kulture - kot fenomen, ki vstopa v prostor tuje kulture in se odziva na dolocene p o t r e b e ali p r i c a k o v a n j a . Odlocitev za proucevanje tega podrocja raziskovalko spodbudi, da si zastavi vrsto vprasanj: kateri mehanizmi usmerjajo politiko zalozb, kateri dejavniki spodbujajo tiskanje prevodne literature in kaj zalozbe od tega odvraca, katerim zakonitostim se podrejajo prevajalci in kaj odlocilno vpliva na njihove izbire? Kaksno mesto imajo slovanske literature v okviru celotne prevodne produkcije? V knjigi na vsa ta vprasanja ne najdemo izcrpnega odgovora - a saj na prvem mestu niti ne gre za to. Veliko pomembnejse se zdi problematiziranje nekaterih vprasanj, ki so kot del prakse vsakega prevajalca, doslej ostajala zunaj prostora kriticne refleksije, bodisi zahtevajo nov pogled, ki bi uposteval tako novo casovno perspektivo kot tudi specifiko proucevanega kulturnega okolja. Izmed stevilnih zanimivih avtoricinih premislekov in sklepo velja izpostaviti zlasti tiste, ki obravnavajo polozaj, v katerem se je danes znasel prevod. Avtorica tako opaza, da je skromno zanimanje poljskih zaloznikov za juzno- in (deloma) zahodnoslovansko literaturo posledica se vedno zivih stereotipov o slovanskih kulturah, ki izvirajo se iz 19. in se nadaljujejo v 20. stoletju zaradi razlicnih druzbenih in kulturnih predstav, ki so se oblikovali na evropski celini. Ti stereotipi so imeli svoj izvor v idejah Leopolda Ranka, ki je (na podlagi misli Johana Gottfrieda Herderja) delil Evropo na romansko-germanski in slovanski del. Slovanski del je dojemal kot homogen prostor iz kulturnega in jezikovnega vidika. Problem je v tem, da so ta nacin misljenja sprejeli tudi Slovani, za katere je bil zaradi njegove drugacnosti bolj zanimiv romansko-germanski del Evrope. Da so avtoricina opazanja pravilna, se je brzkone lahko preprical vsak prevajalec, ki se je srecal pravili igre, ki jih postavlja sodobni knjizni trg. Nacelo prevlade ekonomskih kriterijev, ki jih sprejemajo zalozbe, potiska v najslabsi polozaj tiste literature, ki se ne morejo pohvaliti s prepoznavnostjo oz. z avtorji, katerih prepoznavnost je ekonomsko upravicena. Resitev, ki jo za manjse zalozbe in prevajalce predstavljajo drzavne podpore in mednarodni skladi, ni vedno zadovoljiva. Posledica tega je npr. skromno stevilo poljskih prevodov slovenske knjizevnosti - temu pa botruje tudi nepoznavanje, kaj slovenska kultura in literatura poljskemu bralcu sploh lahko ponudita. Te vrzeli zagotovo ne morejo zapolniti spletne objave ali nizkonakladne izdaje, ki ze po definiciji dosezejo ozek in precej specializiran krog naslovnikov.
  • Editor: Ljubljana: Slavisticno Drustvo Slovenije
  • Idioma: Esloveno

Buscando em bases de dados remotas. Favor aguardar.